top of page

Dolgi nohti in vsadki kot grozljivi gost na šolski telovadbi!?

Stroka kriči, češ, kako imajo srednješolska dekleta lahko dolge nohte in umetno oblazinjene zadnjice ter se upirajo profesorju športa, strokovni avtoriteti, ki pravi, da to ni varno za učenje in igranje odbojke v šoli, one pa ne dovolijo vdora v svojo telesno integriteto. Kar takoj razčistimo. Odbojka in dolgi nohti ne grejo skupaj. Pika. Varnost je na prvem mestu. In človekova telesna integriteta je na prvem mestu! Pika.


Pustimo ob strani, da mlada dekleta ne vidijo, kdo se je z umetnimi nohti prisesal in v njih s silikonskimi vsadki vdrl ter spremenil telo in se požvižgal na njihovo integriteto oziroma manipulativno vplival na njihovo dojemanje svojega telesa in modre izbire kako in kaj s telesom. Poglejmo raje, česa ne vidi športno-pedagoška stroka.  


Če ne poznate konteksta, je tu vir:


Vse več otrok je predebelih in vse več najstnikov se umika iz športa ugotavlja stroka. Nekateri vrhunski športniki pa ugotavljajo, da v športu pogosto sploh ne gre več za primerjanje veščin, temveč za iskanje najbolj predrznega med pogumnimi in najbolj pohlepnega med grabežljivimi ter za poganjanje industrije, ki stoji za športnikom. Že sama logika prakse pove, da je na vrhu prostor le za enega. Torej tudi ob moralno najbolj čistih motivih se pragmatizem hoje proti vrhu vse prevečkrat izrodi v agresijo, dominanco, egoizem in narcisizem. In mi Slovenci bolj papeški od papeža še predmet v šoli poimenujemo šport. Ne telovadba, ne telesna ali gibalna vzgoja. Šport! Pri čemer večino sveta z razlogom ostaja pri imenu telesna vzgoja. Da o e-športu, ki kapitalsko in masovno prerašča tradicionalni šport, ne govorimo. Politika je končno jasno povedala, šport je industrijska in storitvena panoga, ki sodi na Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. Najbrž nekaterim posvečenim športnim ideologom to ni všeč in bi na tem mestu ponudili definicijo športa, ki vodi vodo na njihov mlin. Vsak tak poskus se izjalovi, ker ene same definicije športa ni. Gre za človekovo dejavnost in tu so možni samo začasni ali vsakokratni dogovori, kako razumemo to, o čemer govorimo, se vsebinsko omejimo in opredelimo, da se sploh lahko pogovarjamo in dogovarjamo. Šport je otrok liberalizma in kapitalizma 20. stoletja, ki še vedno dobro služi tudi poganjanju nacionalnih identitet. Šport je zastavonoša olimpijskega kulturnega imperializma, ki je po celem svetu v imenu brezčasnih idealov novega sveta vzpostavil monopol in spodrinil ljudske igre, ki so nagovarjale tradicijo in poganjale etnično prizemljenost in utelešenost. Šport, kakršnega poznamo preko medijev, je predvsem dedič rimskega spektakla in arene. Korenini tudi v grškem agonalnem idealu, ki vzpostavi tekmovanje v čast bogovom in od udeležencev zahteva, da sodelujejo tako, da na tekmovanju eden iz drugega potegnejo največ, kar zmorejo in pri tem ostanejo krepostni, pošteni, dobri in modri. Šport je tovarna čustev, ki so čudežni napoj za dobro trženje raznoraznih izdelkov. V športu se išče tudi sveti gral večne mladosti. Katerim bogovom se klanjajo sodobni športniki, je ključno vprašanje in odgovor na to nam bo pokazal, kaj nehote in nekritično vnašamo v šole, ker se predmet imenuje šport in so vsebine in motivi vse prepogosto in premočno športno obarvani.


Sprašujem se, koliko je v otrocih, ki trenirajo skoraj vsak popoldan, nekateri dvakrat dnevno in tekmujejo vsak vikend res iskreno njihovega in koliko vašega, našega, ideološkega, industrijskega, medijskega, pedagoško strokovnega? In sprašujem se tudi, koliko je v mladini, ki si lepi umetne nohte, vgrajuje telesne vsadke, napihuje ustnice in zateguje kožo, res iskreno njihovega in koliko je v tem vašega, našega, ideološkega, industrijskega, medijskega? Kdo ustvarja te podobe in te vrednosti, ki jih mladi zrcalijo in reciklirajo po svojih močeh? Industrija zabave, mode in spektakla ima tu levji delež. In šport pri tem ni prav nič sramežljiv. Športniki in glasbeniki, tisti nacionalno in svetovno najbolj uspešni in najbolj popularni ter medijsko izpostavljeni pa seveda pijejo iz te čaše nesmrtnosti in se v izložbi dajejo na ogled ter mladini prodajajo podobe. Ko ena ikona oveni, so v izložbi že nove tri. Gre za ikonografijo novega transhumanističnega sveta, da skrajšam zgodbo. V ozadju sodobnega profesionalnega športa je tipična struktura družbeno-ideološke manipulacije na podlagi demoralizacije in potrošnje že narejenega sveta, ki zatira ustvarjalno moč zavestnega individuuma, ki povezan v kolektiv gradi svet po svoji podobi.


In tu ga srečamo – grozljivi gost tiho ždi za vsakim tekmovanjem. Nihilizem se vselej prebudi, ko duh ne prenese več zgrešene materializacije svojih motivov. Nihilizem je znak prepada med tem kar je in med tem, kar bi moralo biti, da bi bilo dobro. Nihilizem je znak, da se duh odreka telesu, ker ga je izdalo, ne spregleda pa, da je že sam zavozil, ker ni prisluhnil svoji prvi in pravi naravi. 


Vredno je poudariti, da smo na svetovnem vrhu v uspešnosti, kar se tiče prisotnosti in organiziranosti športa v šolskem sistemu. A sanje naših ideologov o športnem raju v slovenskih šolah postajajo nočna mora naših otrok. Zdaj imamo nihiliste med mladimi, ki zavračajo šolski šport zaradi takih ali drugačnih razlogov ter svoje telo oblikujejo in ljubkujejo na instant način, z umetnimi podaljški, vsadki in kirurškimi posegi. In na drugi strani imamo nihiliste, ki zavračajo mlade, ker nočejo športa, kakršnega se jim vsiljuje v obliki obveznih športnih znanj, ki jih zahteva športni pedagog, ki je, če ne premore dovolj kritične distance, le evangelist prej omenjene industrije in ideologije in ne pedagog. Logična zanka, kavelj 22, bi lahko rekli temu pojavu. Nihilisti na obeh straneh. Kot pravi filozof Umberto Galimberti, se nahajamo v času, ko se je prihodnost kot obljuba izjalovila in je pred nami prihodnost kot grožnja. Predstavljajte si težo življenja, ki smo jo imeli mi, ki smo gledali starše, kako gradijo svet in našo prihodnost, zdaj pa naši otroci gledajo starše, ki se bojijo za svojo prihodnost, otrokom pa grozijo z grozljivo prihodnostjo. Brezizhodno. Še dobri so mladi, kakršni so v taki družbeni klimi. Nihilizem ni samo znanilec zavračanja prevladujočih vrednot, temveč tudi znanilec strahu pred prihodnostjo, če se bo tako nadaljevalo. In iz tega lahko izpeljemo, da je nihilizem znak še nerazvitega duha, ki se ne zaveda svoje neomejenosti pri materializaciji sveta. Zato nihilisti med pedagogi, ki se zgražajo nad mladimi z dolgimi nohti in telesnimi vsadki, niso znanilci pomladi, temveč samo nergači in ciniki nesposobni globljega vpogleda in prave družbene angažiranosti, ki pritiče pedagoški odgovornosti. Argument o varnosti pri športu je na mestu, a tu tega ne problematiziramo. Strah pred prihodnostjo je popolnoma upravičen. Strah nas naj bo samih sebe, če ne bomo jasno zavračali tistih naših in od zunaj vsiljenih motivov, ki zlorabljajo temeljne življenjske postulate in ustvarjajo izredne medčloveške razmere bodisi v šolski, delovni, lokalni ali pa globalni skupnosti. Pri zdravljenju nihilizma vedno pride prav budistična modrost, ki pravi, da je bolečina neizogibna, trpljenje ob tem pa sami izbiramo. Verjamem, da športne pedagoge boli srce, ko primerjajo svojo mladost in gibalno norost z norostmi današnjih generacij. A treba se je uzreti v zrcalu. Naša stroka sama ugotavlja, da imajo danes otroci več znanja o raznovrstnih športnih veščinah, pri tem pa imajo nižje telesne sposobnosti. Ustvarili smo dobre potrošnike za športno industrijo, nismo pa očitno uspeli pri tistem, kar je najbolj ključno za sam otrokov telesni razvoj, zdravje in dolgoživost. Nismo uspeli, ker smo se kot športni pedagogi pustili zapeljati zunanji podobi, ki s točkami za napredovanje nagrajuje uspešnost učitelja, katerega otroci dosegajo dobre rezultate na šolskih tekmovanjih. Pri čemer ti otroci po pravilu postajajo uspešni športniki zaradi treningov v športnih klubih in ne športa v šoli. Nismo uspeli, ker se preko športnih veščin lastno telo izrazito instrumentalizira. Nismo uspeli tudi zato, ker smo predmetu dali ime šport. S tem, lahko bi še naštevali, smo izgubili celo vrsto vsebinskih in pedagoško ključnih poudarkov tega edinstvenega šolskega predmeta, ki bi odnos do telesa postavili čisto na druge temelje, ker bi z imenom imel drugačno podobo in drugačen pomen. Tako zaslepljeni in zavedeni pa smo omogočili, da so drugi deležniki vsakdana in potrošnje prostega časa brez večjih težav zapeljali otroke in mladino na pot, kjer je telo več vredno kot podoba, ki jo postavljaš na ogled tako kot Potemkin svojo vas. Telo je postalo embalaža, kot so športniki postali oglasni prostor. In moraliziranje, češ, če bomo otrokom dali več ur športa v šoli, bomo vsi lepi in zdravi, nikamor ne vodi. S tem se polaga odvečno težo na šolski sistem, ki ni vsemogočen in ga že močno nažira duh časa, ki dobro otroka postavlja v drugi plan. In nismo uspeli, ker nismo sami v tem. Morda je to celo najbolj pomembno spoznanje, ki vnaša malo več skromnosti med zmagovanja navajenih športnih pedagogov. Odnos do telesa je ekipni šport, če uporabimo naš jezik, kjer sodelujejo pravzaprav vsi družbeni sektorji, mi bi pa radi solirali. Odnos do telesa je odraz stanja našega kolektivnega in seveda osebnega duha. Tudi duha časa. Odnos do telesa je odnos do narave.



Nihilizem športa v šoli je treba prepoznati kot znanilca nove dobe. Glasnega znanilca, saj nas nagovarja skozi alarmantno zmanjšano gibalno aktivnost najbolj ranljivih in pravilne nege potrebnih članov družbe, otrok. Na drugi strani pa se cinično nasmiha najbolj atraktiven bio-potencial vrhunskega športa. Vrhunski šporntniki, ki svoje telo izkoristijo do onemoglosti, posegajo po prav neverjetnih metodah, da bi zdržali vse napore. Popravljajo in kemizirajo svoja telesa, zlomljene kosti krepijo z vijaki in vsadki iz titana in se igrajo z genskim zapisom, da bi pridobili tekmovalno prednost in se pred našimi očmi spreminjajo v kiborg atlete.





Otroci in mladi, ki se ogibajo športu niso nič krivi. Zakaj je temu tako, če je gibanje naravna potreba, naj se sprašujejo pedagogi in tisti, ki poučujemo športne pedagoge ter tisti, ki delajo šolsko športno politiko. Ti otroci samo čutijo, da to ni za njih, ne vedo pa kaj je za njih, ker jim niti ni ponujena prava stvar. Na njihovi vrednotni lestvici več štejejo drugi interesi, druge veščine, druga znanja, pri nekaterih tudi dolgi nohti in umetno oblazinjene zadnjice ter podobe silikonskih dam iz visoke politike. Vzemimo to kot dejstvo in ne kot grožnjo profesorju športa. Šport ima več počel (tako naravnih kot kulturnih) in če bi športna pedagoška stroka pred desetletji malo več časa posvetila premisleku, kako posredovati gibalne vsebine, predstaviti telo in šport otrokom, ne pa kako hitro zgraditi čim več šolskih športnih dvoran, ki naj bodo po meri rokometnega igrišča, da jih bodo popoldan uporabljali še lokalni rokometni, nogometni, košarkarski in odbojkarski klubi, bi bila današnja gibalna nega telesa čisto drugačna in objekti veliko cenejši ter bolj pogosto nasejani tudi pri vrtcih ter morda davčna politika bolj naklonjena zdravemu odnosu do sveta. Otroci, še bolj pa mladina, se umikajo iz športa, ker jim ponujamo prevelike in pretrde žoge, s podpisi junakov iz aren okrašeno športno opremo, ki je namenjena športni eliti, ne pa didaktičnemu procesu ter rezultat izmerjen s štoparico in metrom. Vodimo jih v tekmovanja, ne da bi jih prej naučili sodelovanja. Tekmovanje je namreč v svoji biti sodelovanje. Starostnikom pa niti na pamet ne pade, da bi se podali v molilnice atletizma in telesnega fašizma.


Delati cirkus in medijski pompom iz tega, ker nekaj mladenk v srednji šoli noče igrati ali se naučiti odbojke, je iskanje mišje dlake. Iz cele palete športov, ki se jih lahko v imenu učiteljske avtonomije ponudi v srednji šoli, se najdejo tudi športi in gibanja, kjer dolgi nohti in silikonske zadnjice ne predstavljajo nevarnosti.

Sem pa takoj za to, da naredimo cirkus iz tega, kako tudi šport v šoli nehote do neke mere poganja vse bolj prisoten transhumanistični fašizem. Totalitarizem. To je pravi grozljivi gost, ki se lepi na telo in vdira pod kožo na vse možne načine, v imenu bio-feedbacka digitalizira telesne sokove in strastne hormone, da končno lahko priveže človeka na centralni računalnik v imenu večnega miru, sreče in zdravja. V tem je tragedija cirkusa.  

Mir bo šele, ko bodo vsi normalizirani. Zatorej postrižimo dekletom nohte, nabrcajmo jih v z vsadki obloženo zadnjico, naj živi odbojka in naj šprica silikon po tej dolini šentflorjanski. Ne, to ni izliv cinizma. Jaz verjamem v človeka, verjamem v mladino in verjamem v prihodnost. Je pa satirično zapisana misel zato, da zbodem in morda koga med soodgovornimi premaknem ali tistim, ki razmišljajo podobno, dam oporo in glas.



5,106 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page